Zgodbe kot take in predvsem osebne zgodbe izvirajo iz naših potreb, izkušenj in še več, iz osnovne človekove potrebe – smisla in smiselnosti. Viktor E. Frankl pravi, da je osnovna motivacija človeka, da odkrije smisel v življenju in trdno verjame, da je smisel sam mogoče odkriti tudi v najbolj tragični izkušnji (Frankl, Wikipedia). Zgodbe, pripovedi našega življenja kot zapletene strukture življenjskih dogodkov in izkušenj so prav zaradi tega zaklad, ki ga je treba raziskati.
Če pogledamo na terapevtsko pisanje s tega vidika, lahko preprosto rečemo, da so naše (osebne) zgodbe naši osebni zakladi, viri moči, ne glede na njihovo naravo in vsebino – preprosto bi lahko rekli, da v bistvu lahko «zapišemo svojo pot» k občutenju tega vira moči… Sodobna percepcija terapevtskega pisanja kot tehnike in / ali pristopa zato v sebi nosi številne koncepte: jaz, zgodba, moč za okrevanje, premagovanje, za ponotranjenje, da smo bolj ustvarjalni… in še mnogo drugih. Ena najzanimivejših slovenskih strokovnjakinj (sociologinja in socialna delavka) dr. Mojca Urek, dejavna na področju študije spola, duševnega zdravja v skupnosti, LGBTQ in pripovednih pristopov, je izdala zanimivo knjigo z imenom «Zgodbe na delu». V okviru tega dela raziskuje tako imenovan »zatirajoč element pripovednih praks« in njihove nasprotne(osvobajajoče) učinke, kot tudi vlogo zgodb in pripovedi v socialnem delu (Sedmak, 2006, str. 253 ). To delo poziva k pripovedovanju zgodb, osebnemu pripovedovanju in zapisovanju zgodb kot potenciala in kot pomembnega elementa dela z ljudmi, da bi posameznika resnično videli kot celoto (ibidem, 2006).
Med pripravo tega članka in raziskovanjem terapevtskega pisanja v Sloveniji smo postali pozorni na veliko slovensko novinarko in pisateljico Renato Ažman. Njena življenjska zgodba je bila in ostaja neverjetna – kot novinarka je odkrila zdravilno moč pisanja, medtem ko je v mladosti ustvarjala in zapisala svojo bolečo življenjsko izkušnjo, saj je bila tudi sama žrtev. Bila je dejavna na področju izvajanja delavnic terapevtskega pisanja, kjer so se udeleženci lahko naučili in preizkusili, kako uporabljati pisanje v procesu zdravljenja. Bila je tudi ustanoviteljica zasebnega združenja za samopomoč za duševne stiske z imenom «Poglej!» (prevedeno «Poglej!») in častni član «Centra odličnosti Interdisciplinarne univerze za duševno zdravje v Birminghamu» (Urek, 2015). Pojma terapevtskega pisanja ni mistificirala in rekla je, da je to lahko vse, kar prinese takojšnje olajšanje – lahko je kletvica, jezno pismo nekomu, na katerega ste že leta jezni … in četudi je to pismo nikoli ni bilo poslan tej konkretni osebi, se je bilo vredno otresti bremena (ibidem, 2015).
Ob nedavnih izkušnjah spletnega izpopolnjevanja v okviru projekta HEROINES, kjer smo preizkusili nekatere naloge v projektu razvitega kurikuluma, se naše vsakdanje delovno življenje občuti nekako drugače… Gre za delitev, ranljivost, razmislek, premagovanje, postati lastni junak v zgodbi… gre za povezanost… preteklost in prihodnost… bolečino in olajšanje… tišino in biti slišan… odkrivanje skritih zakladov v vseh nas (morda se jih sploh ne zavedamo), ki čakajo samo še nato, da jih strnemo v zgodbo, izrazimo in ki nam lahko pomagajo, da bomo le še rasli in sijali od znotraj navzven. Kaj še lahko rečemo, razen … Da … Zmoremo (Pišemo) …!
Viri:
- Sedmak, Mateja (2006). Mojca Urek: Zgodbe na delu: pripovedovanje, zapisovanje in poročanje v socialnem delu. Ljubljana, Založba /*cf, 2005, 319 str. Annales. Series historia et sociologia, letnik 16, številka 1, str. 253-254. Pidobljeno s: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-UGCX62MR Urek, Mojca (2015).
- V spomin: Renata Ažman (1964-2016). Socialno delo, letnik 54, številka 6, str. 377-378. Pridobljeno s: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-KVGIWIOH
- Wikipedia (n.d.) Man’s Search for Meaning. Pridobljeno s: https://en.wikipedia.org/wiki/Man%27s_Search_for_Meaning
Deja una respuesta
Lo siento, debes estar conectado para publicar un comentario.