PANDEMIJA … VELIKO ZGODB IMAMO

V preteklih mesecih je bila beseda «pandemija» izrečena mnogokrat, saj se je COVID-19 razširil po vsem svetu. Ko se je virus preselil v nam bližnje države, se je veliko ljudi odzvalo panično. Socialna panika je nalezljiva in se širi po skupnostih, ki se zaradi tega lahko obnašajo neracionalno. To smo videli na primerih, ko so ljudje množično hodili v supermarkete, da bi se «borili» za zaloge, za katere so verjeli, da jih bodo  potrebovale njihove družine v primeru «zaprtja javnega življenja». Drugi so poskušali pobegniti iz mesta na podeželje ali iz ene države v drugo, kjer se jim je zdelo bolj varno. Nekateri so ostali doma, zamrznjeni od strahu.

Sredi vsega tega smo nekateri občutili čudno umirjenost. Ljudje so pisali in govorili o občutkih krivde, saj nekateri izmed njih niso začutili pritiska, da bi zapustili dom, hiteli na javni prevoz ali pa jih ni skrbelo delo v stresnih in premalo (strokovno) podprtih razmerah. Namesto tega so lahko v svojem tempu delali od doma, se oblačili v udobna oblačila, lahko bolj kakovostno preživljali čas s strankami in študenti po telefonu in skype-u. Mnogi pa so kmalu spregovorili o osamljenosti in težavah pri vzdrževanju odnosov in šele kasneje, ko se je pokazalo da virus ostaja med nami, začeli izražati neke vrste obup ob spoznanju, da se takšne razmere ne bodo končale kmalu in bo svobodno srečevanje z družino, prijatelji in sodelavci oteženo še vsaj nekaj časa. Vzpostavile so se tudi posebne skupine za opravljanje stvari kot so nakupi, zbiranje zdravniških receptov, sprehajanje psov, pripravo in dostavo hrane za ostarele ali izolirane ali za «zaščito»

Pa vendar so nekateri med nami pripovedovali drugačno zgodbo. Posamezniki s telesnimi oviranostmi, ki osamljenost in negotovosti – včasih paniko in strah – poznajo kot del svojega običajnega vsakdanjega življenja. Njihova spoznanja in boj je sedaj vsaj delno ali začasno občutila tudi širša skupnost. Posamezniki, ki se srečujejo s tesnobo in paničnimi motnjami, so govorili o tem, kako so se v času pandemije njihove težave zmanjšale, celo izginile: «Po letih paničnih napadov sem se nenadoma počutil umirjeno, sedaj ko je prišla kriza in je lahko preostanek sveta končno videl, kako strašen je lahko ta naš svet»

(https://www.bbc.co.uk/news/disability-53092833; https://www.bbc.co.uk/news/disability-52806058)

Sicer smo lahko vsi izkusili pandemijo, a so naše zgodbe in izkušnje življenja v taki situaciji zelo različne, a enako pomembne.

Kljub temu, da je pisanje med paničnim napadom zelo težko,  lahko še vedno uporabimo pisalo, da nas popelje na novo stran, kjer lahko dosežemo nekaj zase in sicer z naslednjim nežnim izzivom zase: Pišem kljub temu …

Beseda «panika» izvira iz imena grškega boga Pan in z njim povezanega mita, kjer Pan v času bitke izpusti glasen krik, da lahko pomaga prijatelju. Vpitje je sovražnika tako prestrašilo, da se je umaknil in slednje je povzročilo zmago njegovega prijatelja. Umor Georgea Floyda je s seboj potegnil nov val protestov in podpore gibanju Black Lives Matter. Zgodbe, ki so bile dolgo potlačene ali zatrte, so začele prebijati vsiljeno tišino in odpirati nova vprašanja o identiteti in pripadnosti. Takšne zgodbe je bilo moč občutiti še bridkeje na primeru vseh delavcev, ki so v času pandemije stali in delali v prvih vrstah ter tvegali svoja življenja za življenja drugih. Prav te situacije so odpirale vprašanja enakosti in neenakosti vrednosti naših življenj, žal tako značilnih za našo družbo; takšne »nove situacije« so v sebi nosile težnjo po izključevanju razlik in rahljanju zasidranih idej o tem kaj je to stiska. Pandemija je vse omenjeno osvetlila z drugega zornega kota.  

Občutenje zmedenosti lahko spremlja vsako iskanje kraja, orientacije in skupnosti. Raziskovalec terapevtskega pisanja, James Pennebaker, opisuje vlogo pisanja kot raziskovanje in izražanje tistega, kar je travmatizirano, kar občutimo kot «neizgovorljivo» in lahko povzroči poslabšanje duševnega in fizičnega zdravja, v kolikor ostane neizraženo. Pisanje lahko podpira osnovo za iskanje tistih naših »pravih« besed s pomočjo katerih lahko izrazimo občutek pripadnosti ali pomanjkanja.

Pri načrtovanju programa terapevtskega pisanja za projekt HEROINES se nas je dotaknila metafora o «vzpostavljanju novih temeljev», o razpokah v znanem in poznanem, ki se pojavljajo, ko ženske «zavzamejo stališče», izrazijo občuteno nepoštenost in zbudijo svoje socialno okolje iz »spanca« ter ga popeljejo do novih možnosti. 

Dobro znana pesem Davida Whyte-a ‘Start Close In’ predlaga nekako takole:

Začni pri

tleh, veš..?

Pri bledih tleh

pod nogami,

pri svojem lastnem

načinu začetka

pogovora.

Pogovor kot tak vabi k slišanju drugega, razširjanju besede in opozarja na trepet, občutenja krivde v naših lastnih temeljih. Eno izmed spoznanj dela v projektu je, da se individualistična narava klasičnega junaka zgodbe, kot edinega bojevnika, razlikuje v kolikor vzamemo v obzir feministična, istospolna in črna feministična gibanja; tukaj lahko pride do naraščanja močnega (skupnega) občutenja skupine, ki ima moč destabilizirati status quo. Tega ne more doseči ena sama oseba, temveč samo nalezljiva narava resnice, ki ima svojo moč, včasih pa jo je treba ponavljati skozi številne generacije. Če opazimo te ponavljajoče in izgovorjene resnice, le-te v (našem) času in prostoru dajejo moč našim pisalom in glasovom; čutimo podporo naših prednikov in drugih mislecev.

Mnogi izmed nas smo bili v tem času morda sami, osamljeni, prezaposleni, zmedeni, depresivni. Obračanje k in zgledovanje po tistih, ki so že prehodili neko pot z namenom, da bi mi sami lažje spoznali svojo, pa nas lahko opogumi in podpira…tudi če v svojih sobah pišemo samo mi sami. Naslanjaje se na vse omenjeno pa nam delo s skupinami v smislu ekspresivnega pisanja (osebno ali prek spleta) lahko prinese darila življenja neizmernih vrednosti –  intimnost, povezanost in solidarnost. Poiščite skupine, ki se osredotočajo na terapevtske vidike pisanja, pod naslednjimi naslovi:

Pisanje za dobro počutje

Kako z besedami

Pisanje za povezovanje

Kreativno pisanje

Pisanje za samospoznavanje

Pisanje zase

Pisanje za samorefleksijo